Paragliding Winter Cup (PWC 3 Winter Princess)

Tokrat na Lijaku. Vreme ne kaže idealnih razmer – ampak – vseeno – pomlad se začenja. Bo že. Sestavijo kratko disciplino okoli starta – približno 35km. cik cak in malo ven na ravnino nad pristanek.

Pred tekmo sem dokaj umirjen, a se izkaže, da samo navidezno. Odletim namreč, ne da bi se pripel v sedež. Seveda to ugotovim prvi meter, ko me dvigne v zrak. Sranje. Ampak me ne zagrabi panika – oprimem se karabinov, se potegnem v sedež in odletim naravnost ven. Ni preveč živo v zraku zato snamem rokavice in se začnem pripenjati. Klik, klik. Huh. Si oddahnem. Zdaj pa – kje sem in kako so drugi – pogledam okoli in vidim, da sem daleč najnižji, ostali veselo vrtijo in nabirajo višino za start. Nič – kaj – saj znam – in se počasi zmigotam na višino najvišjih. Vendar sem malo v dvomih – instrument kaže 2 minuti do štarta, eni pa že veselo vlečejo proti prvi obratni točki. Ja ni kaj – grem še jaz – verjetno sem narobe nastavil instrment. Pa ga nisem – ko sem že ven iz cilindra se skupinica obrne in gre nazaj čez rob startnega ciindra. Zajebali so – in še nekaj nas z njimi. Grem torej pol kilometra nazaj, da korektno začnem dirko, ki je tokrat  na EXIT iz 2km cilindra okoli vzletišča. Začnem torej slabo – nekje na sredi tekmovalne jate. Prvi ga veselo tiščijo na prvo obratno – jaz za njimi – a jih ničkaj ne dohitevm, pa tudi nič ne kaže, da jih bom ujel. Drži sorazmerno ok – turbulentno tudi ni. Ja ni kaj. Gremo. Akcija. Obrnem prvo točko – obračati začnem že preden se “dotaknem” 400 meterskega cilindra okoli nje, tako da, ko sem tam, že letim nazaj in ne izgubljam krvavo potrebnih metrov. Pičim za vodilno skupino, zdaj že nekje v zadnji tretjini jate – ko na četrt poti proti drugi obratni – grad Kromberk, priletim v močen steber. Se ustavim in začnem navijati – ostali, predvsem vodilni, pa tiščijo nizko naprej po grebenu. Si mislim:”Nič – tole navijem, dober steber je, gre gor preko 4m/s, pa bom videl kaj bo pol. Splača se vrtet, ker je močno dviganje. In naberem nekje na 1.400 metrov. Ko steber začenja pojenjati ne čakam nič in pritisnem naprej. Sem ostal čisto čisto  zadaj zadaj. Sam. A VISOKO !!! Pičim s pol gasa na drugo obratno in vidim, da jih dohitevam, točko obrnem skupaj z njimi in visoko nad vsemi ostalimi, ki morajo nazaj na hrib da pridobijo višino za tretjo obratno točko, ki je pristanek, zunaj na ravnini – jaz pa z zalogo višine pičim kar direkt in šele potem na hrib – IN - PRVI SEM. VODIM !!! Daleč nad ostaimi in precej pred njimi. JUHUUUU. Tega pa nisem pričakoval. Letim brez gasa z vetrom na 4. obratno, a priletim nizko in malo popravim višino, pri čemer pa me že začnejo dohitevati najhitrejši. Porinejo nizko naprej, jaz pa preventivno naredim še 2 kroga v švoh stebru, kar me stane vodstva – ker so oni spodaj vseeno obrnili 4. obratno in šibajo že nazaj. Jaz pa za njimi. nima veze – se v vodilni skupini, z rezervo višine.

Ostali ob manjši luknji – za nami. Letimo drugič nad pristanek, potem še ena točka zunaj na ravnini in potem cilj/pristanek. Obrnem točko kar v dobrem položaju in brez zaloge višine obrnem direkt na zadnjo točko. Nič ne grem na hrib – in se ne ve – bom zvozil ali ne – do točke še morda, kaj pa nazaj? In vedno bolj mi je jasno da če jo obrnem, da se bom kmalu potem usedel. Vidim padalca spodaj pred mano, bolj proti grebenu – pobira nizko nizko, a je našel teber. Ostro obrnem proti njemu in priletim nad njega, kjer se znajde še par konkurentov. Skupaj vrtimo in se dajemo, kdo bo bolje izkoristil sapice. Mi kar gre – med prvimi porinem iz stebra in ujamem še enega, navrtim še par obratov in pičim na obratno, obrnem, potem pa na cilj. Čaka me dobre 3km – a na insturmentu piše minus 100m pod “best glide”. Pomeni da če ne najdem dviganja vmes, sem pokopan. Usedel se bom kje pred cilnjo črto. Letim nekje od 3. do 5. mesta. Kaj naj zdaj? Pred mano kar letijo – ja ni kaj – gre za stopničke – letim naprej. A naj z gasom ali brez? Letim proti vetru. Ali naj pohodim, ali naj gledam najboljšo fineso? Ali naj grem bolj ob hrib, ali naj grem bolj ven? Grrrr. Počasi me kak pilot še prehiti – jaz pa stiskam pesti in vse kar mam za stisnit in gledam instrument. Drugega niti ne vidim okoli sebe – štejem metre kako se pribižujem cilnjemu cilindru. Bo, bo ??? Ne bo??? Kaj nardit??? Zgleda da Boo. YES !!! Instrument piskne – sem na ciilju – in – pristanem. Par metrov – kaki 20 – čez cilnjo črto cilinda okoli točke. YES !!! Padem po prašni ravnokar posušeni njivi in vriskam. Kakih 100m poleg mene še en tak srečkovič. Pride mi čestitat in mi pomaga ustati – ker sem čisto zapleten v vrvice. I don’t care!!!. Izkaže se, da se je pred mene vrunil še en italijan  tako da sem v skupnem na odličnem 6. mestu, v svojem razredu 3. Super !!! 

Dobra dirka je bila. Polna preobratov in dobrega letenja. Nekaj taktike, nekaj znanja, malo sreče. Vsi hvalijo dirko in lepo je videti zažarele obraze kolegov po pristanku. vsi imajo nasmeh na licih. V cilj nas je priletelo 17. od skupno okoli 50 tekmovalcev. Lepo lepo.