Zadnja dirka zimske sezone. Resda se je že začela koledarska pomlad, a vreme ni nič kaj pomladansko. Tokrat je dirka na Lijaku – zadnja v tej zimski sezoni. Meni gre za stopničke – biti ali ne biti. 3 ali 4 mesto. Točkovanje je tako, da se odšteje ena – najslabša dirka. Zaradi tega imam možnosti da z dobro vožnjo osvojim skupno tretje mesto – v mojem, serijskem razredu. Obstaja še en razred – odprti – kjer smo “vsi”. Sicer bom pa vesel vsake uvrstitve – ker mi je predvsem za letenje. A stopničke so le stopničke…
Napove se 35km dolga dirka. Jugozahodnik kar jača, tako da je na štartu nekaj Tango vložkov. :)))
Odletim, ampak kar nekako ne morem nabrati višine pred začetkom dirke. Nimam občutka, ne rata mi zvrteti enega dobrega stebra in začnem dirko nekje na sredini. Sicer časovno dobro ujamem start, a sem nižji od ostalih. V prvi tretjini capljam za vodilnimi – in pri 4 točki dokončno zajebem. Točka je zunaj od grebena stran, kaka 2km, in ker sem nizek nimam možnosti obrniti nazaj v veter in do grebena proti naslednji obratni točki, ker bi me to dokončno pokopalo, in tako letim z vetrom in upam na kako dviganje. Pri cerkvici, ki jo preletim, sem v višini njene strehe in maham pohodnikom, ki pojma nimajo, da se borim za zadnje metre. Nekako se zbašem do pobočja, že v višini smrek, a upam, in dočakam, dviganje, ki postane kar močno. Sem pa vsaj 2km za vodilnimi – pa še proti vetru, ki pihne včasih tako močno, da se kar ustavljam in plešem gor in dol. Zoprno letenje, veliko dela “na gasu”, obrača me v vse smeri, še najbolj pa gor in dol in naprej in nazaj. Na trenutke se res komaj premikam naprej, pa se vseeno prebijem mimo vseh rotorjev in priletim pred predzadnjo obratno točko, spet nizek, na nizek griček, ki se imenuje Daniel. Tam dohitim drugega skupno-uvrščenega, ki tudi nima svojega dneva. Poskusim potegniti naprej in letiva vštric, ko dojamem, da se to ne bo dobro končalo in obrnem nazaj proti Danielu, da nabrem malo višine, oni pa nadaljuje – in ko spozna, da je prenizek, je zanj že prepozno in leti pristajat. Jaz zapeljem v čisti zavetrni rotor, a začuda, se tam zbudim in začnem uživati v čudnih dviganjih in še bolj drastičnih spuščanjih. Verjamem, da je zgledalo kot akro vložek, a se dobro počutim, obvladam padalo in vem, kaj bo sledilo in lahko pravilno ukrepam. Zbašem se v višino grebena in na polnem gasu porinem do roba in se prerinem iz rotorja. Letim proti točki, za katero je potem veična kar pristala – meni pa se nekako uspe obrniti in odleteti še dodatna 2km proti zadnji točki, ki je ne dosežem več, a sem vseeno na tej tekmi 3 !
Vsi istali so prej pocurili. Na koncu se izkaže, da niti ni bilo tako slabo. Poleg tega je to dovolj za skupno 3 mesto zimske lige, ker so samo trije piloti dosegli cilj. Nazadnje en italijan, več kot eno uro za prvim. Sem vesel. V Open razredu se uvrstim na 9 mesto kar je tudi krasno. Od 54 pilotov iz Slovenije, Italije, Madžarske, Hrvaške in Češke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar