Bloganje - razmišljanje o bloganju samem

Bolj kot se mi zdi fino, da si zapisujem dogodke, bolj imam neko potrebo v sebi, da bi zapisal kaj bolj sočnega. to, npr, kaj se plete po meni,... al pa kako malo bolj nenavadno reč, kot je samo opisati kak vidnejši dogodek.

A - pri tem se pojavi strah. Ali se upam javno povedati, kaj se mi dogaja...npr. Kdo to bere - kj s bodo mislili? Če napišem samo pod psevdonimom (nick name-om) potem je ok. A ker se mi ne da odpirati še enega nick-name-a bi pisal kar pod tem. A ta ima sliko, ime,... itd--ve se kdo sem. torej - gre za strah pokazati in pvoedati kdo sem. A - dejstvo je, da tak sem. torej - zakaj bi se šparal. PA saj ni mus, da bi pisal ravno o tem ,kolikorkrat sem si ga na roke vrgel ali take... lahk kaj čisto nedolžnega - a morda osebnega. To bi bil potem "skrivni" javni dnevnik. Menda so nekateri taki - napissani v romanu - kar peceje zaslužili. Ma res ne vem, kdo to bere. Da se da drugim ljudem brati kaj enemu dogaja? Pa kaj nimajo svvojega lajfa. Ko berem bloge drugih - no  razen če niso res pod nekimi psedonimi - ljudje pišejo res samo "površinske" zadeve. Npr. da so šli v trgovino in so plačali 3x več v EUR kot so kdaj prej plačali v SIT. Pa kaj? Je to treba napisati to je zame površinsko.

Torej - kako globljo temo bi... in - pravzaprav - boli me kurac kaj si bodo mislili ljudje ki to berejo? Hm...
ravnokar sem poslušal Markota Crnkoviča - predavanje o Etiki v bloganju na prvi Blogres konferenci junija 2007 v CD. Me je malo napeljala na to "filozoforanje" tukaj. Dobro je povedal  - čeprav malo nastopaško - a se ga je dalo poslušati in je zanimiv poba.

Ma ne vem... se bom še odločil. Morda se mi a fajn zdi in me draži ideja, da bi res povedal vse kar mi na pamet pade - saj konec koncev ljudje nismo tako različni - le da skrivamo in nam je nerodno. Konec koncev, če koga moti - pa naj ne bere. Saj to ni obvezno čtivo.