Plezanje START

Na mojem seznamu, kaj bi, je še potapljanje in jadranje z jadrnico. Pa skoraj nič več večjega. Pleanje pa sem začel letos poleti. Se mi je še ta želja izpolnila. Bila na seznamu in je doooolgo morala čakati. Ko sem zdaj prvič zlezel, sem bil na vhu tako zmeden, da kar nisem vedel, kaj naj zdaj, kako dol,.. ali naj se kar odvežem, al kako....



No - po komentarjih izkušenih mi je kar dobo šlo. Prva smer 4b, druga 5a.. potem pa kar 6a. In je kar šlo. Sem šel kar parkrat potem še. Bela nad Vipavo, Črni kal, pa stene nad Trstom (Sistjan, pozabil naziv?), pa Stenica pri Tolminu,..pa še 2x Črni Kal. Saj se je kar nabralo. Pa še bi šel.

Največje odkritje je bilo plezanje v Črnem kalu takoj po postu. V nedeljo sem prišel domovo iz Italije, v ponedeljek zgodaj zjutraj že v steni. In je šlo VELIKO bolje kot pred postom. Po 10 dneh brez hrane. In je dejansko res - da je plezarija stvar glave in ne toliko mišic. Bil sem umirjen, in napaljen, da bo šlo.

Sploh sem letos poleti ugotovil, da potrebujem zelo malo hrane in še zdaj, ko to pišem (9.8.2007) ne jem od posta naprej skoraj nič kuhanega. Samo solate, avokado, oreške. Zadnje dni resda kar naprej na hrano mislim, a ni lakota. Bolj potreba po "jedenju", okušanju. hranjenju. Tisto ugodje, ko okušaš okuse. tolažba. A občutek v polnem trebuhu mi potem ni tako všeč. Res je to ena tak povezava in odnos do mame. Do re ranih poimniov na hranjenje. najesti se dokler je "mama tu",..ker lahko da je potem ne bo, ko bi jo spet rabil. Prav ti psominu mi "hodijo ven"



V steni pa se bolje in bolje počutim. Vsakič, ko grem v steno se gibljem drugače in bolje. Opažam, da še po ulici zdaj dugače hodim. Re - spet moram it malo lezt. Samo da se mi zaceli malo mezinec. Sem si ga kar fino odrezal - vršiček. Je kar stran visel. Pa se lepo celi. Mislim, da bo.